Marsičesa v prometu ne prenesem, vendar se vzdržim jeze in nestrpnosti. Upravičene, da ne bo pomote. Ne prenesem, pravzaprav ne dojamem divjanja v naseljih, kjer je cona 30.

Nekaj dni nazaj sva s se s psom sprehajala okoli blokovskega naselja. Omejitev hitrosti po celotni soseski je 30 kilometrov na uro . Nemudoma, ko voznik zavije v naselje z Vodnikove ali Šišenske oziroma Celovške ceste, je seznanjen s pravili, ki veljajo do razveljavitve. To pomeni, ko zapelje na Vodnikovo, Šišensko ali Celovško cesto se šele konča cona 30. Skratka, stvari so jasne.

Kljub temu pa divjakov ne zmanjka. Vsak dan jih mimo bloka pripelje več kot imamo prstov na obeh rokah in nogah.

Nisem mahnjen na upoštevanje omejitev, saj se tudi sam na 60 peljem proti 65 in na 90 že skoraj proti 100, če seveda gre in nikogar ne ogrožam. Vendar divjanje v coni z omejitvijo 30 km/h je hitro lahko usodno. Sploh, če upoštevamo, da se naš vozni park ekspresno stara in da so tehnični pregledi v k****, čeprav naj bili zdaj strožji. Pa da ne zaidemo.


Prekoračitev hitrosti v coni 30 ne pomeni zgolj visoke kazni ter novih točk, ampak tveganje prometne nezgode – z vozili, ki zapuščajo parkirišča, kolesarji, starejšimi občani, šolarji, hišnimi ljubljenčki, … možnosti je na x-kratnik več, kot denimo na avtocesti. Zato in samo zato ne razumem, zakaj bi se nekdo podil po naselju, da bi pridobil nekaj sekund.

Početja ne odobravam in v znak protesta sem divjaku s servisa Gorenje namenoma stopil na prehod za pešce (sem se prepričal, da je dovolj oddaljen in bo pravočasno zavrl) samo zato, da sem ga gledal kako se je ob zaviranju nalepil na vetrobransko steklo. Upam, da ga je izučilo, v coni 30 se pač ne divja. Sploh pa v našem naselju. Obenem mu priporočam, da se nauči speljevanja, saj mu je avtomobil ob jeznem speljevanju dvakrat crknil.