Razredni akter. – Dacia Sandero dCi 75 Laureate

Romunska znamka z vsakim novim modelom izkazuje vidni napredek in si veča ugled na avtomobilski sceni. Ali z ugledom raste tudi cena?

Dandanes je na trgu zelo malo avtomobilskih znamk, ki bi z lansiranjem novega ali pa prenovljenega modela lahko prikazale dih-jemljajoče novosti. Varnostna elektronika je že pojem vsakdana, električno pomična stekla prav tako, LED-dnevni žarometi postajajo stalnica, področje ergonomije pa pili zadnje detajle.

No, pri Daciji gredo korak za korakom in Sandero druge generacije je na prvi pogled zelo napredoval. Oblika je stvar okusa. Meni osebno je všeč, saj  v razredu mestnih zapeljivcev izstopa prav s svojo robustno postavo, le pri srednjem delu vozila, bi se lahko oblikovalci malenkost bolj potrudili. (vrata enaka 1. generaciji). LED žarometi, nizkopresečne pnevmatike? Pozabite, Dacia stavi na klasiko ter udobje. Z novo generacijo je Sandero pridobil dodatne centimetre na zunanjosti kot v notranjosti.

V vozilu se tako brez težav pelje pet potnikov.

Potniška kabina je odeta v nove materiale, sedi se na novih sedežih, rokuje pa se z dodatki iz modelov korporacije Renault. Armaturna ter instrumentna plošča sta na novo zasnovani. Tako sta preglednejši, bolj enostavni za upravljanje in konec koncev sta lepše obdelani.

Sredinski del je zdaj bolje in varneje razporejen. Radio je v višji legi, klima naprava pa je zamenjala mesto s stikali za stekla. Posrečena je postavitev stikal za električno upravljanje zadnjih stekel. Ti se nahajajo na sredinskem grebenu za ročno zavoro. Praktično in racionalno. Pohvale je vredna zamenjava položaja stikala za nastavitev vzvratnih ogledal. Slednji se več ne skriva pod ročico ročne zavore, ampak je mesto našel na levi strani volanskega droga.

Testno vozilo je bilo opremljeno s paketom Laureate. V vozilo prinese ročno klimatsko napravo, varnosti sistem ESP, ABS, tri varnost blazine, ISOFIX sidrišča, potovalni računalnik, daljinsko centralno zaklepanje in električni pomik prednjih stekel. Dodatna oprema so bila električno pomična stekla zadaj, 15 palčna lita platišča, kovinska barva in rezervno kolo standardnih dimenzij (v osnovi kit za popravilo pnevmatik).

Za pogon je skrbel 1,5-litrski dizelski agregat s 55 kW moči, ki dobro služi svojemu namenu. Kljub temu, da ima le pet stopenj, se izkazal z varčnostjo in prožnostjo. Agregat se z lahkoto zavrti v višje vrtljaje in brez straha lahko izvajate prehitevalne manevre. Ob vsem tem pa je porabil nekaj več kot 5 litrov goriva na 100 prevoženih kilometrov. Testi dizelski agregat je dobra izbira za pogon vašega bodočega Sandera. V kolikor pa niste ljubitelj »klopota« in vozite na krajše relacije, podrobneje preizkusite 0,9-litrski TCE agregat.

Še pomite, ko sem na začetku besedila omenil, da je Sandero na prvi pogled….?

Žal je temu res tako. Na prvi pogled je vozilo popolnoma konkurenčno ostalim v segmentu. Ampak, v testnem obdobju, sem odkril začetniške spodrsljaje.

Pri odpiranju pokrova motorja ga pridrži hidravlika. Odlično. Odpremo pokrov za gorivo, ki ima jeziček za zaklep (Renault), vendar Sandero nima vgrajene ključavice, in tako je nevarovan in lahko dostopen. Zaklep je na zamašku, kot pri Renault 5. Podobno hibo pri odpiranju ima rtljažnik. Tega je mogoče odpreti le z gumbom na zadnji »haubi«. Ko se ta umaže…ja že spet minus. Naslednja stvar je zapiranje vrat. Te je potrebno zaloputniti s sunkom, ki so ga vozniki uporabljali pred 20timi leti.

V notranjosti  šepa ergonomija. Postavitev sedežev, prilagodljivost volana (nastavljiv samo po višini), postavitev stikal, itd…še vedno se višina snopa luči uravnava ročno?!

Vstopna cena je vsekakor dobro oglaševalsko nastavljena. 7.790 evrov. A kaj, ko z izbiro močnejšega agregata, solidne opreme in še dveh dodatkov takoj preseže 10.000 evrov. Testno vozilo je stalo 11.430 evrov, pripadajočo opremo pa bi lahko naštel na prste ene roke. Dacia bi lahko iz partnerstva z Renaultom izvlekla več in s tem bila naravnost fantastična. Ne verjamete. Pogooglajte – razvoj Škode.