Abrahamovec. – MINI Cooper S

Zgodba o majhnih avtomobilih z veliko zalogo moči, športnimi geni ter kančkom uporabnosti se je pričela visoko nad Monte Carlom. Natančneje leta 1964, ko je na tamkajšnjem reliju MINI premagal mogočnega Ford Falcona z V8 motorjem.

Zdaj že godrnjate kje je Volkswagen Golf GTI, znameniti avtomobil, ki je nekako ponesel slavo »hot hatchev« med množice. In tukaj tiči ukana. GTI je evforijo ponesel v svet, medtem, ko je MINI leta 1964 pokazal svetu prvo »vročo kombilimuzino«. Čeprav teoretično ni imel prtljažnih vrat.

Vendar uspehi MINIja so se nizali. Ponovni naslov leta 1965, nato 66, 67… Avtomobil, ki je svojo pot začel kot sredstvo s katerim se bo na minimalističen način prevažalo ljudstvo in prtljaga, je zaradi svoje zasnove, po slučaju postal dirkalni avtomobil.

Nizka teža, sprednji pogon, prečno postavljen motor, široki koloteki in medosje skoraj tako dolgo kot avtomobil sam, so omogočali agilnost vozila. John Cooper, inženir F1, je reli izvedenki avtomobila nadel sprednje kolutne zavore, menjalnik s krajšim razmerjem ter podvojil moč motorja. Rezultat je bil vrhunski. Slava iz zlatih časov se vozila drži še danes, v tretji generaciji, ki ima s 50 let starejšim avtomobilom skupno…no ja, ne ravno dosti.

MINI ni ravno mali, niti ni tako špartanski kot je bil nekdaj, niti ni poceni. Ampak množice ga enostavno ljubijo. Poljubčki, pozdravi, vzdignjeni palci, poželjivi pogledi, vse to so dnevni prizori, ki se odvijejo lastniku MINIja pred očmi. Britanski kultnež ima v sebi res nekaj, kar danes avtomobilom primanjkuje.

To je karakter.

S tretjo generacijo ga je MINI mogoče malenkost malo izgubil. Števec hitrosti ni več v velikanskem krogu na sredini armaturne plošče in s sabo MINI vozi, za moj okus, preveč tehnološke krame. Le kdo potrebuje radarski tempomat, osvetlitev z ulic Las Vegasa, varnostni ščit in navigacijo? Če vam je vse našteto všeč, potem boste ‘lajkali’ tudi kvaliteto izbranih materialov, športne sedeže, ozvočenje Harman-Kardon, panoramsko strešno okno in še kopico malenkosti, ki sem jih odkril. Verjetno ne čisto vse.

Vsi ostali pa boste raje ‘čitali’ prvinsko vozniško izkušnjo, saj je testni MINI bil poimenovan S. Motor je dobil večjo prostornino, čeprav se v tem času to ne spodobi, bi rekli ‘zeleni ljudje’. Dvolitraš tako s pomočjo krmiljenega turbo puhala razvije 142 kW (192 KM) moči in 280 Nm navora, dovolj, da Cooper S z mesta do 100 km/h pospeši v 6,8 sekunde in zvezno sopiha vse do 235 km/h. Bolj kot tehnični podatki je osupljiva vožnja  z malim Britancem.

Najlažje jo primerjam z vožnjo motorja, vendar brez slabih plati. Kot prvo se vozniku ni potrebno obremenjevati z vremensko napovedjo, štiri kolesa dajejo več trakcije ter posledično omogočajo lažje drvenje skozi ovinke, prehitevanja so odločna, pospeševanja bliskovita, varnost je odlična. Volan je direktno povezan na kolesa, zato voznik ves čas občuti kaj se dogaja z vozilom. Ne glede na hitrost, prednji konec vedno ‘pikira’ v ovinek. Pravi gokart občutek in za poslastico še cestno legalen.

Če je standardna nastavitev preveč ‘pozerska’, sta na voljo še vozna programa Sport in Green. Ker veste, da je slednji dolgočasen, se bom osredotočil na Sport. Volan postane odločnejši, stopalka za plin tempirana bomba, izpuh pa glasen kot britanski huligan. Stopnja adrenalina se povečuje vse do cilja, ki pa je vedno preblizu.

V obdobju 50-ih let je MINI podvojil svojo težo, potrojil moč in krepko dvignil tudi ceno, ampak originalni geni še vedno živijo v britanskem ljudskem vozilu, ki je sedaj s tremi vrati, povrhu še pravi »hot hatch«.