V oblubljeno deželo z Mazdo CX-3 G120 Revolution
Pričakovanja in ideje, ki jih včasih gojiš o določenih mestih in doživetjih so včasih lahko resnično velika. Nekaj kar si predstavljaš še tako sveto in lepo pa se lahko hitro spremeni v nekaj kar ni niti približno doraslo tvojim pričakovanjem; in morda so tudi tvoje pretekle izkušnje zamegljene v preteklosti.
Tukaj ne boste našli nič pametnega, morda boste zgolj med vrsticami lahko iz prve roke priča nekakšni mešanici avtomobilizma, potopisa in zgražanja nad tem ali onim kar me v življenju moti.
14.9.2015 9:00
Štart proti obljubljeni deželi.
14.9.2015 10:17
Štart proti obljubljeni deželi.
Ne glede na to kako natančno je začrtana pot in ne glede na to koliko časa vložiš v priprave bo na koncu točen in pripravljen zgolj Murphy. Zaradi manjših zapletov sva se s kolegom na recimo temu dolgo osem urno pot odpravila malenkost kasneje kot predvideno. Cilj: nekih 800 kilometrov oddaljen Frankfurt na reki Majni, kjer se vsako drugo leto na salonu IAA cedijo avtomobilski presežki.
Mazda CX-3 verjetno ni avtomobil, ki bi kot prvi padel na misel ob premagovanju dolgih razdalj, še manj različica z bencinskim agregatom, a vseeno sem z nestrpnostjo pričakoval vožnjo. Oblikovno, ja meni osebno, gre za enega izmed najlepših cestnih terenčkov ta hip in če bo po ostalih modelih znamke podedoval vsaj nekaj, bo vožnja prijetna. Razen tega, da tudi visoka paketna oprema Revolution nima naslona za roke.
Pot sva si zastavila z vmesnim zbiranjem vtisov in postanki v zanimivih mestih o katerih ne boste izvedli popolnoma nič. Morali bi! Vsaj nekaj o rojstnem mestu severno-bavarskih limuzin in karavanov in nekaj o nekem mestecu, ki je baje znano po pivu. A ko na drugi strani karavanškega predora začneš po radijskih valovih poslušati o nekih zastojih na mejnem prehodu v Schengenu ti postaja vedno bolj jasno, da ogledi počasi zapirajo vrata. Sicer tega čisto še vedno ne dojameš in upaš, da vse skupaj le ni tako stvari hitro postanejo drugačne, ko se kar naenkrat ustaviš v koloni. No v bistvu ti stvari počasi postanejo jasne, zelo počasi.
ŠTIRI URE obremenjevanja lahkotne Mazdine sklopke kasneje se promet končno začne premikati. Takrat je čas, da se nadoknadi zamujen čas in se ujame planirani prihod v hotel. Ampak se ne, po parih kilometrih premikanja se zadeve spet ustavijo in odlično delujoče prometne informacije na Mazdini navigaciji ti sporočijo še vsaj dva zastoja na katerih se čaka kakšno urico. Zavoj na obvozno cesto je edina možna izbira, ki jo je na žalost izbralo šestdeset odstotkov voznikov in ni rešila ničesar.
Takrat ugotoviš, da po osmih urah osem urne poti nisi niti na polovici, vseeno pa promet končno steče. Problem je zdaj le še v vremenu, ki se poslabša, do te mere da s sovoznikovega sedeža ugotavljaš, če voznik po kakšnem naključju vidi več kot tiste 3 metre pred sabo, kot vidiš ti.
Končno se vse umiri, cesta postaja suha, njeni pasovi pa vedno bolj prazni. Takrat pomisliš na vse oslarije ljudi, ko ti pravijo da ima Autobahn povsod omejitve. Nima jih, osemdeset odstotkov lahko pohodiš kolikor te je volja, oziroma v najinem primeru kolikor je volja 120-ih konjev. Ampak tile japonski konji so bili dobro naučeni, podvozje pa jih je dobro krotilo.
Hotel le še 50 kilometrov stran. Ali pač.
15.9.2015 1:02
Vsi zastoji so najin prihod zamaknili za nekaj ur, o čemer sva seveda prek elektronskega sporočila prijazno obvestila tudi hotelirko. Ker je to pač Nemčija pričakuješ, da vse stvari delujejo kot dobro namazana pašteta, če vladajo izredne razmere se delavci v turizmu temu pač prilagodijo. Seveda. Ob prihodu ni bilo nikogar, ob klicu pa naju je prijazno poprosila, da prideva zjutraj nazaj.
Ob tej uri zagotovo ne bi bilo moč najti spodobnega hotela v najinem proračunu, zaradi tega je sledil nočni ogled Frankfurta. Poleg visokih stolpnic, zajčkov v parku in ogromnih količin smeti ni bilo skoraj nič zanimivega.
V Nemčiji je spanje v avtomobilu dovoljeno in najina mazda se je hitro znašla na parkirišču pred hotelom s petimi zvezdicami. Tako kot hotel pred katerim je bila parkirana, je nudila skoraj pet zvezdic udobja, zameri pa sta bili samo dve. Avtomobil na žalost nima kopalnice. Groza! Voznika in sovoznika pa ne ločuje pregradna stena. To pomeni da tudi smrčanja ne ločuje nič, na mojo žalost. Ampak se nisem pretirano pritoževal, kot so se nekateri nad premajhnimi spalnicami in prevelikimi kopalnicami v hotelih.
Jutro in novo delo za Mazdino navigacijo.
Čisto blizu salona, a tako daleč. Vhod v garažno hišo so Nemci zares dobro skrili, a je navigacija naposled dešifrirala uganke tamkajšnjih redarjev in našla parkirno mesto.
Sam salon razen svoje mogočnosti in blišča dejansko v meni ni prebudil posebnih občutkov navdušenja. Kolega pa je bil najbolj navdušen nad varnostnimi lučkami, nameščenimi v prtljažnik predelanega Bentleya.
Vmes seveda ni manjkal še kakšen zaplet s hotelom in iskanje drugega, je bila pa pot nazaj toliko bolj zanimiva. Prazen in suh Autobahn je poskrbel za hitro in udobno pot proti Sloveniji. Pritoževal sem se samo nad majhnim rezervoarjem za gorivo, saj ob kombinaciji večjega skoraj nebi potrebovala postankov na črpalkah.
Ob prihodu nazaj sem nad majhnim terenčkom bil pravzaprav navdušen. Na prvi pogled sem v njem videl počasno in neudobno pot, a je bila tokrat resnica na najino srečo drugje… Nemčija pa le ni tako obljubljena dežela, kot si jo mnogi predstavljajo. Kaj pa Japonska?
