Prve ne pozabiš nikoli. – Alfa Romeo Giulietta 1.6 JTDm

Moja avtomobilistična obsedenost sega v otroštvo, vse tja do rojstva ter prvih korakov. Prva beseda je res imela vezo s starši, a že naslednja je bila Lamborghini. Še mama ni prepričana, zakaj sem najprej omenil njiju in šele potem avtomobil, saj so mi slednji definitivno bolje šli z jezika.

Avtomobilistična zadeva se je nadaljevala, ko sem namesto kolesa, raje vozil formulo. In ne, ni bila električna, s kakršno dandanes starši razvajajo otroke. Moja je bila prvinska. Štiri kolesa, direkten volan, nizko težišče, (ročna) zavora ter pedala. Recept za neznanski užitek, ki je trajal vse do trenutka, ko me je babica pregnala s sedeža, da sem se 1. septembra le odpravil v malo šolo.

V osnovni šoli sem postal velik oboževalec Šumija ter črnega konjička. Vse kar je bilo rdeče barve je dobilo mesto v moji sobi ter šolski torbi. Majica, kape, žoga, peresnica, mape… In najbolj dostopna italijanska stvar rdeče barve na štirih kolesih je bila takrat Alfa Romeo, kar je eden izmed razlogov, da je znamka prišla na moj avto-radar.

Kot bi bilo včeraj, se spomnim dneva, ko je prijatelj (nekaj let starejši od mene) iz glasbene šole naredil izpit za avto. Cel teden sem tacal po hiši ter čakal na naslednje instrumentalne vaje, saj sem vedel, da se bo pripeljal z Alfo Romeo 33. Nemudoma sem mu »zagnjavil«, da me zapelje krog in ta je bil očitno bil usoden. Alfa me je prevzela in potihoma sem takrat sklenil, da si jo bom nekoč lastil.

Začetki Alfizma!

Alfinizem se je pričel pri modelu 156, 166…147…GT, nato zatišje in prihod 159, Brerre, Spiderja. Po teh modelih je Alfa ostala brez navdiha, iskrice, vizije,… jaz pa brez znamke. Res, da so na trg poslali malega MiTa ter izjemno 8C, ampak nihče od njiju ni bil namenjen velikemu krogu oboževalcev.

Avtomobile testiram že štiri leta, vendar vozila z emblemom moje najljubše znamke še nisem imel priložnosti zapeljati. Preden sem v roke dobil posodobljeno Giulietto (Julijo), sem premleval značilna dejstva italijanskega proizvajalca… Ampak, ker vse bolj zaupam svojemu instinktu, sem vedel, da bo Julija naravnost odlična in ravno dovolj samosvoja.

Parkirana v vsem svojem sijaju odeta v temno rjavo kovinsko barvo prepriča mimoidočega. Linije se prepletajo ter izgubljajo v karoseriji. Dobiš občutek, da je vsaka linija narejena z namenom. Sedež v notranjost obdano z opečnim usnjem visoke kvalitete. Že dolgo nisem občutil tako kvalitetnega usnja na sedežu. Rahla posodobitev je prinesla nov izgled volana, izboljšan vmesnik z ekranom na dotik in še kakšno lepotno malenkost. V kabino se enostavno namesti pet odraslih oseb. Prtljaga je lahkotno zloži v prtljažnik. V kolikor se pred vami pojavi mož ter pametuje, da je Julija podobno kot Golf, le da manj uporabna ter več na dvigalu kot na cesti, ga mahnite z vso močjo.

Športno ”dizelsko” srce!

Giulietto je poganjal 1,6-litrski dizelski agregat z močjo 105 »konjskih moči«, ki ga odlikuje navor v nizkih vrtljajih ter skromna poraba goriva, ki se je na testu v povprečju gibala med 4,5 – 5,5 litri dizelskega goriva na 100 prevoženih kilometrov. Vožnja z Julijo je presenetljivo udobna. Čeprav so Alfe običajno športno naravnane so hudičevo udobne, ne glede na velikost platišča. Sistem DNA deluje in to tako, da se razlika opazi. V programu Dynamic postane stopalka za plin agilna, motor odziven, zavore udarne ter krmiljenje natančno.

Vendar bolj kot vožnja, uporabnost, tehnika ter ugodna cena Giuliette, me je zanimala dodana vrednost Alfe Romeo, »tisto nekaj«, kar v ostalih prevoznih sredstvih ni moč dobiti, niti ne dokupiti.

To »nekaj«, je testna Julija tudi imela. Kaj točno bi to bilo ne vem, niti ne bi znal opisati. A vem, da mi je neznansko sedla v srce. Saj poznate tisto, o prvi, ki je ne pozabiš nikoli….no, nekako tako.