Se še spominjate polemik okrog slovenskih avtocestnih vinjet, njihove (previsoke) cene in roka trajanja? Zakaj bi nam plačevali, če pa nam z direktivo enostavno prepovejo! Vsaj poskušali so…

In kako to delajo drugi? Mi smo namreč pravi amaterji. Pot čez sever Hrvaške in nazaj (za kombi, registriran kot osebno vozilo) vas bo stala slabih 50 evrov. Za enkratno uporabo seveda, naslednjič pa zopet toliko. Uvrstijo ga pač v drugi razred samo zato ker višina avtomobila presega 190 cm. Tudi enkratno prečkanje severnega dela Italije (in nazaj) stane okoli 100 evrov. Švicarske obmejne organe bolj kot osebni dokumenti zanimajo 33 evrov vredne letne nalepke na šipah, pa tudi če le za meter ali minutko zapeljete na njihovo avtocesto. Plačate za celo leto!

Bolj ljudski so še v deželah bivše »juge« (Srbija, Makedonija). Kombi registriran kot osebno vozilo nedvomno spada v prvi razred, torej kot vsa ostala osebna vozila, cestnine pa so tudi simbolične. Roko na srce, tudi avtoceste so proti jugu vse manj podobne avtocestam. Globoke udarne jame na voznem pasu sredi poletja so samoumevne, vozni pasovi pa čedalje ožji in bolj nagubani. Ampak vsaj cenovno ne boli…


IMG_5162 vinjeta

Zmagovalci pa so vsekakor na Kosovu. »Vinjeta« za prečkanje Kosova stane namreč minimalno 30 evrov. Čeprav nimajo avtoceste. Ampak to izveste šele na carinski kontroli. Carinik vljudno zaprosi za dokumente avtomobila in z nasmeškom na obrazu pokaže na zelen papir. Zelena karta tam ni več to kar je v večini Evrope, ampak le še PAPIR. Pri njih ne velja čisto nič, mirno razloži! Treba je plačati njihovo »zeleno karto«, ali pa se vrniti nazaj od koder ste prišli. Proti Skopju, denimo. Minimalna cena »zavarovanja«, kot vam razložijo v priročnem kiosku (v angleščini seveda, ker ne znate albansko) je 30 evrov. Za obdobje 15 dni. Za mesec 47 evrov in tako dalje. Za nekaj daljše obdobje kaj hitro prek sto evrov! Pa tudi če jo potrebujete za enkratno, par urno prečkanje Kosova (dobrih 100 km). Plačilnih kartic seveda ne sprejemajo, k sreči pa je tam plačilna enota evro. Tudi »drobiž« vrnejo v evrih. Ko opravite te blagajniške »obveznosti« je pot naprej odprta. Nekaj širših cest vidite v večjih mestih kot so Priština ali Kosovska Mitrovica, sicer pa je videti bolj tako kot bi se peljali mimo gradbišča markovškega tunela v Kopru.

PHOT0881.JPG


Ampak, ko se približujete severni Kosovski meji vas čaka še eno presenečenje. Najprej mimo barikad zavarovanih z bodečo žico prispete v »nikogaršnjo zemljo«. Pravzaprav ste še na Kosovu a obkroženi s samimi srbskimi zastavami. Kar naenkrat so pred vami in za vami vsi avtomobili brez registrskih tablic. Da o dimnih zavesah za njimi niti ne govorimo. Poleg vseh mešanih občutkov se  pojavi tudi dvom v veljavnost »Kosovske zelene karte«. Zakaj potrebujem zavarovanja, če pa tam noben tega očitno ne upošteva? In za piko na i se nekaj kilometrov pred uradnim mejnim prehodom na cesti pojavijo še »šerifi«. Policijska patrulja zahteva vse dokumente in vso avtomobilsko opremo. Ampak ne veselite se prehitro, tudi če imate vse urejeno. Tudi gasilni aparat (čeprav neobvezna oprema) mora biti atestiran (baždaren) in imeti mora celo garancijski list. Če ne ste ob dodatnih 35 evrov. Toda, če ne bi našli tega, bi iskali naprej… Kaj hočemo, tudi »severni del« Kosova, čeprav pod srbsko zastavo, mora od nečesa živeti in zahteva svoj davek! Svojo »vinjeto«! Tudi to je (bo) Evropa!