24 ur »Barcolane«

»Barcolana« je ena največjih jadralskih regat na svetu. Bolje bi bilo reči jadralski spektakel, saj se v Trstu in okolici vse vrti okoli jadranja že en teden prej, preden drugo nedeljo v oktobru ob 10.00 z najvišjega svetilnika v Jadranu izstrelijo signalne rakete za štart regate. Regate na kateri je bilo letos več kot 1500 jadrnic, ki so jih spremljali gledalci, organizatorji, policisti, reševalci…, na kopnem in morju. V številkah, več stotisoč ljudi.

Letošnja vremenska napoved ni obetala sanjskega vikenda, a vendar je bila to ena lepših “mojih” barkolan. Vremenska napoved je bila cel teden slaba in tudi za vikend se do zadnjega ni vedelo ali bo vreme ustrezno za udeležbo. Napoved za soboto je obljubljala popoldansko izboljšanje in nedeljo s soncem, a brez vetra. Organizacija polnoštevilne ekipe za eno regato je kar velik logistični zalogaj, še posebej, če pade odločitev zadnji trenutek.


barcolana4

Dilemo ali postati del spektakla ali ostati doma sta dokončno pregnala lahka burjica in sonce, ki je posijalo v sobotnem popoldnevu. Nekaj telefonskih klicev in po kosilu smo že zbrani na pomolu. Del posadke skoči v trgovino po zaloge, del pripravi jadrnico in pozno popoldne že plujemo proti Trstu. Ker nismo še prijavljeni na regato se kar z jadrnico zapeljemo  v jadralni klub, ki organizira regato. Po prijavi, že v mraku odplujemo proti pristanišču in privez poiščemo na boku ene od jadrnic, nasproti trga Piazza d’Unita. To je prav posebno doživetje, saj se bočno, druga na drugo veže tudi po deset jadrnic, še bolj posebno pa postane, ko je tvoja jadrnica zadnja v vrsti in se odpraviš na kopno. Podvig ti vzame kar nekaj časa in zahteva nekaj “akrobatskih” spretnosti. Pozabljivost ni priporočljiva; če kaj pozabiš na jadrnici moraš pot opraviti ponovno, če pa pozabiš v kateri vrsti je tvoja jadrnica spiš na kopnem…

barcolana 1


Ko si enkrat na kopnem te množica kar posrka vase. Nekateri že kar s fanatično vznesenostjo občudujejo največje in najboljše jadrnice, drugi se srečujejo s svojimi someščani, tretji s prijatelji, znanci… Več deset tisoč ljudi vseh narodnosti se sprehaja po “sejemski vasici” na rivi. Velja pa se izgubiti po lepo urejenih tržaških ulicah, kjer se lahko okrepčaš v katerem izmed številnih lokalov in gostilnic. Kdaj se odpraviš spat je odvisno od ambicij posadke in strogosti kapitana. Naslednje jutro moraš biti na štartu 100% prisoten in skoncentriran.

Takrat gre za res. Ko enkrat poči štartni strel, se množica jadrnic požene proti prvi boji, v smeri Debelega rtiča. Če je vetra le za odtenek, tako kot je to bilo letos, se vse skupaj dogaja kot v počasnem posnetku (najboljšim se film vrti malo hitreje). Na štartni liniji si lahko tudi eno uro ali več. Ves čas je posadka v pripravljenosti, da odrine kakšno jadrnico in prepreči trčenje. V glavi misli bežijo: ali vztrajati ali odstopiti? Take razmere so ponavadi obetale bolj trpljenje kot jadranje, a malo tolaži pogled na brzinomer, na katerem se vetru primerno, premikajo samo decimalke, a se vsaj premikamo. Ko se jadrnice malenkost razpršijo in se uspemo odlepit od množice, jadrnica zadiha in začnemo se zares premikati. Dvignemo genaker in ko začnemo prehitevati ostale sotrpine, misili o odstopu zbledijo. Zaradi množice jader (v daljavi) imamo nekaj težav z lociranjem prve boje, a tudi to kmalu rešimo. Zaradi želje po doseganju čim višjih hitrosti je naša smer jadranja nekoliko ostreje v veter od idealne linije in moramo kasneje, ko se ji bližamo narediti nekaj obratov, kar prinese nekaj bližnjih srečanj z ostalimi, a brez trkov, le nekaj ostrih besed pade, sicer po nepotrebnem. Tudi kasneje, na boji, imamo srečo in dovolj prostora za obrat.

barcolana2

Naenkrat pa pluje, kakšne pol milje od nas, favorit, Esimit Europa 2, na motor. Odstop? Prižgemo radio, »obrnemo« telefone in izvemo, da je zmagovalec. Regatno polje je bilo namreč zaradi razmer (slabega vetra) skrajšano. Nas do cilja pa vseeno loči še nekaj milj, kar vseeno vzame dobro uro, preden se zapeljemo skozi ciljno črto, ki jo določata dva velika ladijska vlačilca. Za uspešno odpeljano regato in nepoškodovano barko nazdravimo s šampanjcem in barko usmerimo proti Piranu. Sprememba kurza je zahtevala menjavo genakerja za genovo in ker se je veter okrepil smo uživaško jadrali vse do matične luke, ter modrovali, kaj bi morali narediti, da bi bili še boljši.

Niti 24 ur ni minilo od takrat, ko smo prejšnji dan odvezali vrvi na privezu. Spet “prizemljitev”. Prijetna utrujenost. Ostanejo vtisi in  doma nestrpno čakanje na rezultate. Pozno zvečer, končno, neuradni. Prijetno presenečenje. Razlog več za ponovitev naslednje leto.

(www.s-adventure.com).