Ali je to idealen avto za idealno državo? – BMW i3 94 Ah

Hrvaški igralec Željko Pervan ima o Slovencih vsaj toliko šal kot je Slovencev. Med vso to količino izvirnih šal, pa mu je uspela ena prav na tole dandanašnjo električno tematiko.

Pravi, da je Slovenija tako mala, da nam električnega avtomobila sploh ni potrebno sneti iz vtičnice. Vrhunska fora, ki pa v sebi skriva tudi nekaj resnice. Objektivno gledano smo idealna država za uporabo električnih avtomobilov, saj po diagonali od Hodoša do Sečovelj merimo dobrih 380 kilometrov, če sem odnesel prave informacije od ur srednješolske geografije. Res, da so v tem momentu na trgu redki električni avti, ki premorejo z eno polno baterijo prevoziti več kot 400 kilometrov, a realno gledano jih več kot 100 na dan redko prevozimo.

Takšnih ”električarjev’, ki zmorejo pripeljati razdaljo dobrih 150 kilometrov pa je na tržišču že kar nekaj. Pred leti sem se z enim izmed njih uspešno opravil pot iz Ljubljane do 120 kilometrov oddaljenega doma. Pred kratkim pa sem pred izziv s podvojeno razdaljo postavil posodobljena BMW i3 s ”ta veliko” baterijo. Na papirju zgovorni podatki obljubljajo 300 kilometrov dometa, ki pa se v realnosti gibajo med 200 in 250 kilometri,, kar pa spet ni tako slabo. V bistvu si lahko nekdo, ki se vozi služiti kruh s Štajerske v Ljubljano, že omisli električno vozilo, saj se kamot pripelje na elektriko v službo in nazaj. Po avtocesti.

V primeru, da se v okolici vašega delovnega mesta nahaja še hitra polnilnica pa sploh ne vem, zakaj že niste na konfiguratorju ekološkega Bavarca. V dobrih 40 minutah se njegova baterija napolni na 80-odstotkov, medtem, ko je i3 za 100 kilometrski doseg na hitro polnilnico priklopili zgolj za 15 minut. Ali povedano drugače – kava in cigaret. S tem je domet povprečnega Slovenca nekako pokrit.

Kaj pa gospodarnost ”električarja”?

Glede na to, da električnega vozila ne sestavlja tako veliko gibljivih delov, kot denimo avto s klasičnim motorjem na notranje izgorevanje, so lastniški stroški ”električarja” minimalni. Po besedah lastnika, prvega velikoserijskega japonskega električnega vozila, je ta po prevoženih 120.000 kilometrih zamenjal zgolj levi končnik. Pa še to zaradi čarobnih slovenskih cest. Kaj pa ostalo? Udobje odlično. Hrupnost nična. Vibracije minimalne. Končen rezultat je sproščen in zadovoljen voznik za katerega še dodatno skrbijo elementi pasivne in aktivne varnosti.

Enkrat sem že zapisal, da je Slovenija idealna država za uporabo elektrike. Še več. Naša država bi se lahko uporabila kot nekakšen piloten projekt snovanja električne mobilnosti. Fantastične ideje, za katere pa dvomim, da se bodo v bližnji prihodnosti realizirale. Do takrat se bo pač treba zadovoljiti z bogatim naborom polnilnih kartic, iskanjem najbližje električne polnilnice s pomočjo desetih neuporabnih aplikacij ter se ukvarjati z neodgovornimi lastniki dizelsko gnanih nemških limuzin, ki veselo parkirajo na polnilna mesta. Ta so največkrat še bližje vhodom, kot tista za invalide.