Neslana šala o Mokki kot mlinarjevem avtomobilu je z napovedjo druge modelne generacije hipoma prešla v pozabo. Opel zdaj z Mokko nastopa resno, celo tako, da ponuja kar tri možnosti izbire energenta.
Ja, ja boste rekli, saj so jih dobili od skupine PSA. Se strinjam, a tudi podarjenega konja je nekako potrebno unovčiti. Če sem iskren, prva generacija Mokke ni imela zastavljene vizije, kaj šele cilja. Naredili so pač avtomobil, ki je nekako ustrezal aktualnim ali bolje rečeno bodočim smernicam. Vsekakor ni bil impozanten, pravzaprav si ga precej hitro pozabil. Prostoren, gospodaren ter sorazmerno dostopen privzdignjeni avtomobil, ki je zavoljo svojega imena dobil prostor v anekdoti o mlinarjevem avtomobilu.
Torej, ko zavrtimo tok časa na leto 2021, vmes še opomnimo na menjavo lastništva, se Opel na tržišče vrača kot prerojena znamka. Velik, in hkrati zelo pomemben, poudarek je bil storjen na področju oblikovanja. Črni vizir z emblemom, nastrojena led svetila in lebdeč zadnji stebriček so značilni elementi dizajna znamke iz Russelheima. Slednji pride še kako lepo do izraza ob izbiri paketa opreme GS Line, kar je enako sveža zadeva v ponudbi avtomobilista z logom strele, ki je obudil ime iz moto-športne dediščine.
A ni to edina stvar. Izza volana pogled seže na cesto preko ”dolgega” pokrova motorja, ki s svojo sredinsko linijo spomni na legendarne kupejevske modele znamke, kot sta denimo Ascona in Manta. Minimalen detajl, kateri dvigne vozišče občutke ter voznika venomer opomni na ”korenine”. Mogoče je zavoljo zunanje markantne lepote res potrebno sprejeti kakšen kompromis, ampak nič drastičnega. Nasajeni boki in dinamičen zadek odščipneta kanček preglednosti, ki jo nadomestijo večja stranska ogledala ter vzvratna kamera s pomočjo parkirnih senzorjev, medtem ko se slednje tudi malenkostno pozna pri prostornosti prtljažnika ter zadnje vrste.
Oplov trik
Na tem mestu je omembe vredno dejstvo, da je Opel zdaj začrtal cilj. Namreč Mokko je namenil tistim, ki cenijo izgled pred funkcionalnostjo in želijo na svoj način izstopati. Za racionalno plat pa bo poskrbel simpatični Crossland, o katerem sem pisal nekaj tednov nazaj.
Mokka je pripravljena na vse vrste kupcev. Stare Oplove znance, povsem svežo klientelo, sklepam pa tudi, da se bo marsikdo vrnil nazaj k Oplu, ravno zaradi Mokke oziroma drznega dizajna. Razpolaga z bogatim naborom opreme – od zunanjega izgleda, do notranjih varnostno zabavnih tehnikalij. Pogonsko ponuja bencinsko, dizelsko in električno različico; ročni ali avtomatski menjalnik, štirikolesni pogon pa ni v ponudbi (saj ga ne boste potrebovali).
Preizkušeno vozilo je poganjal bencinski 1,2-litrski trivaljni motor z močjo 96 kW (130 KM). Povezan je bil z 8-stopenjskim samodejnim menjalnikom, ki predvsem razbremeni levo nogo voznika kot tudi denarnico. Vsekakor je vredno premisliti pri izbiri, saj samodejni menjalnik prinese kar nekaj pozitivnih stvari, med drugim nižjo porabo goriva (ob varčni vožnji) ter nižji trušč (št. obratov) v potniški kabini. Kot celota pogonski sklop dobro ustreza karakterju vozila, s svojo prožnostjo in živahnostjo. Glede na razpoloženje voznika, se bo povprečje na 100 prevoženih kilometrov gibalo med 6 in 7 litri goriva.
Z vidika vozne dinamike Mokka ni prav nič ”francoska”, saj na cestišču deluje čvrsto in glede na večji premer platišč tudi dobro blaži udarce s cestišča. V bistvu je ”bivanje” v kabini sila prijetno, saj poleg dobrih sedežev, ne manjka zdaj že ”standardnih” bonbončkov. Zadnja potnika bosta lahko polnila svoja mobilca preko USB-C izhoda, le škoda, da na zadnji strani sredinskega grebena ni še zračnikov, ki bi to izkušnjo še izboljšali.
Sta pa zato toliko boljša sedeža prve vrste. Sta ergonomska, kar enako velja za armaturno ploščo, na kateri najdemo fizične gumbe klimatske naprave. Čeprav dominirata dva velika zaslona – informacijski zaslon pred voznikom in osrednji ekran z multimedijskim vmesnikom, se pod slednjim nahajajo stikala z bližnjicami za dostop do menijev. Posledično se bodo v avtomobilu kaj hitro udomačili tudi starejši občani, kar je vsekakor pohvalno za snovalce pri Oplu, da si niso z naprednostjo odškrnili dobrega deleža pogače.
Testna Mokka z opremo GS Line, ki predstavlja drugo stopnjo od štirih in jo prepoznamo po rdečih in karbonskih detajlih v notranjosti, s sabo prinese avtomatsko klimatsko napravo, senzor padavin, led svetila spredaj in zadaj z avtomatskim uravnavanjem, parkirne senzorje, vzvratno kamero, tempomat z omejevalnikom hitrosti, sistem za samodejno zaviranje v sili s prepoznavanjem pešcev in aktivni sistem za ohranjanje smeri vožnje. Za paket naprednejših asistenčnih sistemov pa je treba doplačati 690 evrov. Iz nabora dodatkov za 1.150 evrov prejmete zmogljivejši multimedijski sistem z navigacijo, večbarvnim informacijskim zaslonom za voznika in še čem, 250 evrov stane ogrevanje prednjih sedežev, 150 evrov indukcijska plošča za polnjenje telefona ter 250 evrov odklepanje in zagon vozila brez ključa. Takšno Mokko iz salona zapeljete 25.970 evrov.
Specifikacije – Opel Mokka 1.2 Turbo 96 kW GS Line
Vrsta motorja: Turbobencinski
Prostornina motorja: 1.199 ccm
Moč motorja: 96 kW (130 KM) pri 5.500 vrt./min
Navor: 230 Nm pri 1.750 vrt./min
Menjalnik: samodejni, 8-stopenjski
Pogon: sprednji pogon
Največja hitrost: 200 km/h
Pospešek: 9,2 s
Poraba na testu: 6,4 l/100 km
Posoda za gorivo: 44 l
Mere vozila: 4.151 mm x 1.791 mm x 1.534 mm
Medosna razdalja: 2.557 mm
Masa vozila: 1.253 kg
Prostornina prtljažnika: 350 – 1.105 l
Cena osnovnega modela: 18.990 €
Cena testnega modela: 25.970 €