Ameriška limuzina – Chevrolet Malibu 2,4 LTZ

V avtomobilističnem žargonu beseda »športno« izgublja pomen. Vsakemu vozilu, ki izgleda malce bolj dinamično, se vozi na platiščih velikih palcev in je odet v posebno barvo, pristavimo, da je športen.

Naj bo še tako okoren dvotonski terenec ali čisto navadni atmosferski mestni malček z velikimi feltnami. Komu pripada  naziv športnega avtomobila je težko oceniti na prvi pogled, sem radoveden, kako bo pri testu Malibuja.

Športna oziroma atletska postava v Ameriki ne žanje slave. Slavo žanjejo mišičaste konstitucije. Tako slavo skoraj lahko pripišemo Chevrolet Malibu. Nekoliko večja maska kot pri Cruzu, poznana bočna linija iz GM družine, zadek pa v stilu mogočnega Camara.

Kot bi prebirali ameriške avtomobilske standarde. Karoserija je lepo izdelana, dodatki kroma in dvojni zaključek izpušne cevi še popestrijo konstitucijo. Bežen pogled Malibuja razkrije, da se v genih skriva Oplova Insignia.


Potniška kabina nudi dovolj prostora za 5 odraslih oseb. Predalov za drobnarije ne manjka. Najbolj inovativen shranjevalnik drobnarij je pod osrednjim zaslonom. Armaturna plošča je moderno zasnovana, kjer je  obilica gumbi se izkažejo za uporabne, saj so zelo veliki in lahko dosegljivi. Večino funkcij se upravlja preko multifunkcijskih tipk na volanskem obroču. Za prijeten ambient ponoči skrbijo modre LED diode, ki svetijo izpod okrasnih letvic. Izbrani materiali so kompaktni,  vendar manj prijetni na otip.

Vozniki čez lužo pač niso zahtevni in imajo druge prioritete kot mi, tukaj na stari celini.

Občasno se zasliši škripanje plastike, sedeži niso med najboljšimi, saj v usnjeni preobleki zelo drsijo. Imajo pa električen pomik, nastavitev ledvenega dela in gretje. Velikih ambicij ne predstavlja niti inovativen koncept tankega zaslona s predalčkom, saj daje občutek, kot da bo vsak čas odpadel. Veliko zmedo povzroča zaslon na dotik, ki ni med najbolj natančnimi. Prikaz navigacijskega sistema  deluje preveč ceneno, glede na vrsto vozila.

chevrolet-malibu-15_800x600


Seveda to niso neskladja, zaradi katerih si vozila ne bi privoščili ali kupili. Le nekateri  smo preveč razvajeni. Navigacija implementirana v Malibuju me vedno pripeljala na cilj, pa čeprav je po grafiki sodeč bila misija nemogoče. Ko delovanje zaslona osvojiš, je upravljanje lažje. Težavo s predalčkom se reši tako, da ga ne odpiramo.

Za velike limuzine je v Evropi značilen dizelski agregat. Malibu ima takšnega tudi na voljo, ampak na testu smo imeli 2,4-litrskega bencinerja.  Štirivaljnik razvije moč 123 kW, ki jih prenaša na prednji kolesni par. Za prenos je skrbel 6-stopenjski avtomatski menjalnik. Kombinacija je definitivno ameriška. Manjkal je samo dodatni par valjev in nekaj kilovatov.

Vožnja z avtomobilom je udobna, podobna vožnji z ladjo.

Pospeški so elegantni, prestave so dolge, uglajene. Brez cukanja in poskakovanja. Volan je lahkoten, prenaša malo informacij s ceste, je pa za navadnega uporabnika zaželjen.  Malibu se je vozil na 18- palčnih platiščih in bil začuda udoben. Mehko podvozje se ne izkaže najbolje v zavojih, zato pa toliko boljše požira kilometre na odprtih cestah.  Poraba goriva je pričakovano višja. Odvisno je od načina in lokacij vožnje. V povprečju porabi 9 litrov goriva na 100 kilometrov. Američani se pač na porabo ne ozirajo. Imajo svojevrsten pogled na avtomobilizem, katerega sem dojel šele po testu.

Naj še kdo reče, da je športnost zakon. Verjetno na pravem mestu ob pravem trenutku. Vendar vsakodnevna vožnja na velikih platiščih in trdemu vzmetenju je pogubna. Lovljenje desetink sekunde pri prestavljanju pa še bolj. Ameriške velike, komfortne limuzine imajo svoj čar in hkrati vsestransko uporabnost. In ravno zato Chevrolet Malibu predstavlja zanimiv nakup.

Je drugačen od evropskih tekmecev,saj ni izdelan z namenom postavljanja rekordov od točke A do B. Prednjači vsakodnevna uporabnost in neizmerno udobje. Poleg tega je tudi magnet za poglede. Normalno, saj ima mišice. Če jih ima dovolj, da boste zanj odšteli nekaj manj kot 30 tisočakov, presodite sami.