Peugeotovo globalno ime. – Peugeot 301 1.6 HDi Allure

Številčne oznake iz serije treh številk so po dolgoletni uporabi dosegle svoj limit. Enostavno je zmanjkalo kombinacij. Za določene modele zato pri Peugeotu že uporabljajo štirištevilčno oznako z dvema ničlama v sredini.

Toda pri modelu 301 so se zopet vrnili k nekoč v davnini že uporabljeni kombinaciji. Večina se je tako ali tako ne spomni več. Enko na zadku razlagajo kot simbol modela, namenjenega globalnim trgom. Karkoli pač to že pomeni!

Lahko razumemo tudi na ta način, da naj bi bil Peugeot 301 namenjen vsem svetovnim kupcem. Od najbolj razvajenih, do najpreprostejših. Prve bodo najbrž malo težje prepričali, slednjim pa poceni avtomobila verjetno ne bo  prav težko prodati. Predvsem zaradi ugodne cene, ki je prav na »skromnejših« trgih odločilnega pomena. Predvsem, če hočeš s prodajo doseči tudi količinski uspeh. Doseči velike ljudske množice pa ni vedno povsem lahko. V poplavi podobnih produktov lahko kaj hitro zajadraš v preveč »mirne« vode.

Kaj torej lahko ponudiš, da ne ostaneš neopazen?

IMG_2510


Tisto s ceno je že vsakomur jasno. Druga najpomembnejša stvar je menda oblika, izgled. Peugeot 301 je pravzaprav dokaj všečen  na pogled. Za mnoge so limuzinsko oblikovani zadki celo edini pravi. Ampak, na žalost ne na slovenskem trgu. Limuzinski prtljažniki imajo namreč eno veliko slabost in sicer vrata prtljažnika, ki s svojo relativno majhno odprtino ponuja slovenskemu vozniku, ki bi najraje prtljago nalagal kar z zaletom, premalo. Celi otroški vozički in bicikli so za tak avtomobil (skoraj) nerešljiv problem. Na žalost!

Poleg tega so odpiranje vrat prtljažnika zasnovali tako, da jih je mogoče odpreti le z gumbom v vozilu. Druga možnost je sicer (daljinska) z gumbom na ključu, ampak če avto deluje, je tudi ključ v avtu. Precejkrat boste šli torej zaman do prtljažnika, potem pa si boste že zapomnili. Druga nerodnost so (gola) vodila vrat, ki se ob zapiranju pogrezajo v prtljažni del in del prtljage ob straneh je lahko kaj hitro v napoto. Oziroma obratno. Pogojno uporaben prtljažnik torej! Kljub ogromni prostornini izraženi v litrih. Povrh vsega pa se vam vrata še zaprejo na glavo, če jih ne odprete povsem do konca…

Ostalo spodbudno!

No, začeli smo s slabšim delom, zato bo nadaljevanje bolj spodbudno. Če ste se s prvim delom sprijaznili in avtomobila ne potrebujete za tovorjenje velikih reči, temveč le za osebni prevoz, je situacija lahko povsem drugačna. Prostornost za potnike je namreč tukaj povsem druga pesem kot prtljažni del. Velika in udobna sta prednja sedeža, ki kljub na videz enostavni obliki ponujata natančno tisto kar telo potrebuje: dober oprijem, ravno pravšnjo trdoto in ergonomijo, ki se poda telesu.


Sedalni deli so dovolj dolgi. Voznikov sedež je (celo) nastavljiv po višini, kar je – v kombinaciji z le po višini nastavljivim volanskim obročem – prava rešitev za vse velikosti. No, ja, najvišji imajo skoraj povsod probleme, ne samo tukaj! Morda ne bi bilo odveč, če bi si volan lahko nastavili tudi vzdolžno (čeprav ni preveč moteče). Ampak to je najbrž rezervirano za drugo generacijo. Ni namreč nobena skrivnost, da je 301 narejen na starejši (podaljšani) platformi modela 208. Konec koncev je na ta način zadoščeno tudi ekonomski »računici«.

Avto po meri taksistov!

Prostornost zadnje klopi bo po godu taksistom, ki hočejo na zadnji klopi imeti zadovoljne potnike. Le morebitni peti potnik (na sredini) bo moral biti zadovoljen brez vzglavnika! Kako že gre tisto s homologacijo in obveznim vzglavnikom? Imam prijatelja, ki je v Italiji pred leti kupil avto, tam registriran za pet oseb (s pasom a brez petega vzglavnika), potem pa pri nas nikakor ni šlo skozi birokratske ovire, razen da je sprejel »velikodušno« ponudbo in ga registriral za štiri! Da na bo pomote, 301 ja za pet potnikov!

Z zlaganjem naslona po tretjini (sicer z veliko stopnico) je do neke mere možno tudi prilagajanje razmerja med prtljago in potniki. Kot se spodobi, le v bogatejših opremskih paketih! Tovarniško obljubljeni volumen do stropa naloženega prtljažnika je kar 1332 litrov. Sicer pogojno, kot smo že ugotovili.

Armaturna plošča je enostavna, a pregledna. Stikala za pomik električnih šip so na sredinski konzoli (ne na vratih). Zato je lahko eden manj. Če pričakujete avtomatski pomik, nanj kar pozabite. Tudi stropnega ročaja na sopotnikovi strani ni. Odlagalnih predalov je nekaj, a morda ne dovolj. Sredinski, pod komolcema, je nekoliko ozek, a za nekaj drobnarij vseeno zadošča.

Klimatska naprava (ročna z digitalnim prikazom) je učinkovita in z uporabno funkcijo »maksimalnega« delovanja (dvojni pritisk na en gumb). Ponuja štiri zračne blazine z možnostjo izklopa na sopotnikovi strani. Ima tudi dnevne luči. Potovalni računalnik (v radiu) ponuja osnovne podatke kot jih poznamo iz Peugeotov prejšnje generacije, kar še ni prav nič narobe.

Bolj skrbi nenatančnost, ki se kaže na primer tako, da podatek o dometu nenadzorovano niha in to kar za 100 km gor ali dol. Premore tempomat z omejilnikom hitrosti (leva ročica), prav tako pa je praktično upravljanje z radiem (desna ročica). Tudi USB vhod je vgrajen! Pri telefoniranju pa pomaga Bluetooth. Ni kaj, kar nekaj opreme…

Podvozje je seveda naravnano na udobje, tako, da vožnja ni naporna.

Vodljivost klub klasičnemu vpetju s togo premo zadaj ni problematična. Predvidevam namreč, da si 301-ke ne bodo kupovali »dirkači«. Nekoliko nerodno se občasno odziva le pedal plina, ki včasih reagira nekoliko preveč sunkovito. Menjalnik iz celote ne odstopa in je prav tako povprečen kot avtomobil sam po sebi. Deluje! Zanimivo, da ima le pet stopenj, a pravzaprav več ne potrebujemo.

Koncernski, 1,6-litrski dizel namreč poskrbi za solidne zmogljivosti in dokaj ugodno porabo goriva. Sicer se prav zbudi šele nekaj pod 2000 vrtljaji (prej je precej slabo odziven), potem pa vse do 4800 vrtljajev zelo suvereno opravlja svoje delo. Dosega tudi zadovoljivo največjo hitrost in če pri tem zanemarimo nekoliko več hrupa v notranjosti, zna biti tudi soliden »potovalnik«. Verjamete ali ne, tudi tempomat premore, v kombinaciji z omejilnikom hitrosti…

Peugeot 301 je, kot smo lahko že predvidevali, nekakšna kombinacija ekonomičnosti in uporabnosti, s pridihom nekoliko sodobnosti. A te sodobnosti je res le za vzorec. Toda pri tem se večkrat vprašamo, kaj za prevoz iz točke A v točko B v bistvu sploh potrebujemo? Smo z leti postali prezahtevni? In če dobro premislimo, bomo tudi tistega nekaj časa v avtomobilu zdržali brez »interneta«.

Nekaterim je menda to tudi že kar dobrodošel izgovor! Velikokrat se namreč že postavlja vprašanje ali imamo med vožnjo sploh čas ukvarjati se s toliko različnimi stvarmi, kot nam jih ponujajo nekateri bistveno dražji avtomobili…