Čar avtomobilskih salonov bledi, so mi pričali novinarski kolegi, ki so se marca vrnili iz Ženeve. Manko mičnih gospodičen ob jeklenih konjičkih, varčevanje pri gradivu za medije, ki je le še v virtualni obliki ter skromni ali nični prigrizki, so v njih pustili grenek priokus. Ali je sploh smiselno obiskati naslednji avto salon?

Kljub negativnemu pridihu sem se odločil, da po nekajletnem premoru obiščem avto salon v Frankfurtu. Ta je kot prizorišče najbolj ugoden za dominacijo nemških proizvajalcev, ki so še vedno prva izbira slovenskih kupcev. Obeti pa so bili vse prej kot dobri. Kar 12 znamk je odpovedalo svoj prihod na salon. Za nameček pa so ”ekološki skrajneži” najavili proteste proti avtomobilski industriji. Res super, še dobro, da si tudi sami zatiskajo oči pred pravimi onesnaževalci.

Ekologijo na stran. No, v bistvu ne. Ironično sem se na salon odpravil z BMW serijo 2 Active Tourer v priključno hibridni različici. Premore 225 bencinskih in elektro konjičev. Pospešek znaša solidnih 6,5 sekunde do 100 km/h. M-paket, led svetila, usnjena notranjost, športni sedeži, iDrive Professional ter še kakšna malenkost bi se našla, ki me je razvajala na več kot 800 kilometrov dolgi poti iz Ljubljane do Frankfurta.

Poznavalci specifikacij boste nemudoma obregnili, da ima baterija dometa zgolj za 30 kilometrov ter da tank drži le 35 litrov goriva. Ampak, kdaj si nazadnje peljal več kot 4 ure v kosu?

Mislim, sam še v baru ne morem sedeti 4 ure. Podobno je pri vožnji, saj postane ta s časom monotona. S povprečno porabo okoli 6-ih litrov se je potreba po točenju pojavila šele po 500 prevoženih kilometrih, vendar sem že na polovici opravil postanek za okrepčilo.

Na poti proti Salzburgu so me pozdravili vršaci z belo kapo. Foto material, v kombinaciji z lepim sončnim dnevom. A občudovanje pokrajine te kaj hitro lahko kaznuje s prekoračitvijo hitrosti na strogo nadzorovanih odsekih Taurena. 80, 100, 80, 80, 100 … živi dolgčas, hvala BMW za radarski tempomat s prepoznavanjem ter upoštevanjem prometnih znakov.

Za razliko od zadnje poti v Frankfurt, so Nemci precej omilili svoj nadzor na meji. Ni večurnega čakanja za prestop – preberi potopisni članek iz leta 2015.

Razmišljanje o avto salonu so občasno prekinili vsiljivi tovornjakarji, ki so nonšalantno zapeljali predme. Slovenci, valda. Romune, Bulgare, Madžare, Poljake se zgleda da ukrotiti, le Slovenci potrebujejo posebno šibo. Zadeve ne bi izpostavljal, če se mi situacija ne bi vsaj 5x ponovila na poti do Frankfurta. V Nemčiji, s slovenskimi vozniki tovornjakov.

No, imajo pa ”švabi” eno odlično rešitev. Ob prometnih konicah aktivirajo odstavni pas, ki služi kot vozni pas za tovornjake. Premišljeno in učinkovito.

Mar se ne bi kaj takšnega domislili tudi pri nas? Ali pa mogoče aktivno prometno signalizacijo na avtocestah, vključno s hitrostnimi omejitvami? Ali se moramo res zmeraj voziti po istem kopitu? Zakaj ne bi ponoči dvignili hitrost, oziroma jo prilagajali toku prometa?