V preteklem tednu sem zaključil z branjem knjige z enakim naslovom. Gostilniške debate o e-mobilnosti je spisal Primož Lemež, ki bralca na podlagi svojih izkušenj v znamenju štirih koles ter intervjujev strokovnjakov, zoperstavi mobilni prihodnosti.
Največkrat se takšne Gostilniške debate o e-mobilnosti res zgodijo v baru. V službi ali doma. Ampak dejstvo je, da bomo postopoma res prešli na nekakšno čistejšo obliko potovanja. Na vseh ravneh potovanj. Voda, kopno, zrak. Na zapisano v knjigi lahko sklepam, da bo večji delež prevzela elektrika. Ali bo pri tem učinkovita in dovolj zmogljiva, pa je vprašanje za strokovnjake.
Tisto kar mene bolj zanima so avtomobili. Njihova prihodnost je, sploh zaradi trenutne svetove situacije, precej negotova in 100 let trajajoči enolični industriji ne kaže najbolje. Vsaj avtomobilu v takšni podobi in uporabi kot jo poznamo danes ne. Namreč, razvoj motorjev z notranjim izgorevanjem je dosegel višek. Izkoristek avtomobila z notranjim izgorevanjem (nafta na kolo) je tam nekje, ko zmečemo vse podatke na kup, 13 odstoten. Električno vozilo je po tej strani na več kot 70 odstotkih. 1:0 za električarje.
O varovanju okolja in čistejšemu pristopu je bilo prav tako že veliko povedanega, vendar vse v prid ”našemu” avtomobilu. Če bi situacijo postavili na enako izhodišče, nafta iz ZAE in elektrika iz šaleškega premoga, bo na 5 letni življenjski poti ponovno slavil električni avtomobil. 2:0.
In še zadnja klasika. Domet. Ali res potrebujemo 1000 kilometrov? Večina ”naših” avtomobilov ima 50 litrski rezervoar. S porabo 6-7 litrov ga posušimo v 700 ali 800 kilometrih. Trenutni zmogljivejši električarji zmorejo v enem kosu prevoziti do 500 kilometrov. Še Hyundai Kona se brez naprezanja in varčevanja odpelje mimo številke 400.
Priznam pa, da si ne upam napovedati, kdaj bomo uvideli električen preskok. Namreč pri vsej stvari imata politika in gospodarstvo precejšnjo moč. Dokler je nafta še pod nami in se z njo da služiti, …