Najstarejši avtomobilski salon je že šestinosemdesetič odprl svoja vrata skozi katera želi vsak moški vsaj enkrat stopiti. Bojda je avtomobilski salon na listi življenjskih opravil, saj bi nekateri moški za minutno stikanje zadnjice s sedežem Pagani Huayre BC storili vsemogoče. Prodali starše in hišo, recimo.
Zdaj sem drugič romal na ženevski salon in ja, svojo zadnjico sem posadil tudi v Pagani Huayro BC. Ali se zato kaj bolje počutim? Emmm, niti ne in tudi, če bi avtomobil želel kupiti je ta že razprodan. 
Res fino, kot otroška igrica, jaz imam ti pa nimaš. Pagani pa ni edini, ki vozi zasanjake žejne čez vodo. A o tem bom zapisal svoje mnenje malo kasneje.
12 urna asfaltna simfonija ob spremljavi dežja, sonca in snega.
‘Tokrat bom hitreje v Annecyu’, sem si domišljal dneve pred odhodom. Pripravljen avtomobil (načeloma), zgodnji odhod, brez velikih zapletov na mejnih prehodih in 1100 kilometrov odprtih cest, ki kličejo po hitrosti.
V ponedeljek zjutraj (29.2.) sem se zbudil in pri prevzemu avtomobila ob 11 uri ugotovil, da v bistvu ne bo potrebno do Annecya niti natočiti goriva. Audi A3 Sportback v izvedbi Ultra s prilagojeno aerodinamiko ter programirano elektroniko 1,6-litrska dizelskega motorja, naj ne bi v povprečju porabil več kot 4 litre goriva na 100 prevoženih kilometrov. Rezervoar je velik 50 litrov in hitra matematika pove, da lahko z enim tankom prevozim skoraj 1200 kilometrov.
Dobre volje se odpeljem domov po prtljago, nakar sledi šok… Audi je bil brez navigacije in to za 30 tisočakov. Še več, avto ni imel niti USB priklopa, le neumne reže za SD kartico. Žvižganje in karaoke naslednjih 12 ur.
Z naloženo prtljago, punco, navigacijo Garmin in napolnjeno SD karico z ‘muziko’, smo se podali na pot, ki je vodila preko Karavank v sosednjo Avstrijo, Nemčijo, nazaj v Avstrijo, nato v Švico in v Francijo vse do pravljičnega mesteca ob jezeru, Annecy.
Migrantska kriza je malce poniknila. Na meji z Avstrijo in Nemčijo pri Salzburgu smo se v strnjeni koloni po polžje premikali ‘le’ kakšne pol ure, za razliko od septembrskih štirih ur. Namesto migrantov so se nad cesto začele zgrinjati padavine. Najprej dež, kasneje sneg. Še več snega s katerim so prišli cestni delavci in zadrževanje prometa. Ko se končno rešiva pluga in snega, prispeva v Švico, kjer si razdeliva delo.
Sovoznik je budno spremljal prometne znake, voznik pa nadziral števec hitrosti. Skoraj tako kot na reliju, le malce počasneje. 100, 80, 120, 100, 80, 60, 100, 120… Dobrih 40 kilometrov je bilo vožnje po Franciji, kjer prevoženi kilometer avtoceste znaša 1 evro. V torek ob pol enih zjutraj se znajdeva v hotelu in ja, moje sanje o letošnjem hitrejšem prihodu v Annecy so ostale samo sanje.
